GTV - Gorenjska televizija

Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj se je pretekli teden mudil v Južni Koreji na velikem svetovnem tekmovanju organizacije Interkultur z naslovom World Choir Championships.

Na tekmovanje so bili povabljeni zaradi uspehov na preteklih tekmovanjih te iste orgazacije na Dunaju in v Rivi del Garda. Lepa korejska pravljica se je spremenila v moro, ko so na tekmovanju pri nekaterih udeleženci odkrili okužbo z virusom prašičje gripe (H1N1). Tako niso mogli nastopiti na tekmovanju saj so drugi del tekmovanja odpovedali. Vseeno pa je dekliški pevski zbor Gimazije Kranj iz Južne Koreje vrnil z dvema odmevnima nastopoma na otvoritvi v Changwonu in gala koncertu v Masanu.

Organizatorica DPZ Gimnazije Kranj, Barbara Kušar je o poteku potovanja dekliškega zbora v Južno Korejo povedala:
"Dekliški pevski zbor Gimnazije Kranj se je v svojem osemletnem obstoju razvil v enega najvidnejših slovenskih srednješolskih zborov. Pod zborovodsko taktirko Primoža Kerštanja in umetniško asistenco Barbare Kušar se je njihovo ubrano dekliško večglasje uveljavilo tudi v mednarodnem prostoru. V svojem arhivu ima eno srebrno in sedem zlatih priznanj z domačih in tujih tekmovanj. Uspehi so botrovali vabilu na veliko svetovno tekmovanjeWorld Choir Championships v provinci Gyeongnam v Južni Koreji.

 

Tja smo se odpravili z letalom iz Muenchna v ponedeljek, 6.7. Na tekmovanju je sodelovalo 98 korejskih zborov in 78 zborov iz vseh ostalih celin sveta, razen Avstralije. Tekmovanje je bilo zaradi velikega števila prijavljenih zborov razdeljeno na dva dela. Nekatere zbore kot je DPZ Gimnazije Kranj, so organizatorji povabili neposredno v glavno tekmovanje (Grand Prix), večina pa je morala še skozi kvalifikacije.

 

V Busanu so nas odpeljali v naš korejski dom – študentski dom Univerze v Masanu. Tam smo bili nastanjeni skupaj še z devetimi zbori iz Ukrajine, Kitajske in Indonezije.

 

V sredo, 8. 7., po jutranji vaji, smo se odpeljali v mesto Changwon, kjer se je v velikem in lepem kongresnem centru odvijala otvoritev tekmovanja.

 

Bili smo zelo počaščeni, da so nas organizatorji izbrali kot enega izmed šestih zborov, ki so na prireditvi nastopili z dvema pesmima. Otvoritev je bila spektakularna, pevci, plesalci in cel orkester so prikazali bogato korejsko dediščino, sledil je mimohod zastav udeleženk, ceremonija z bobni za uradno odprtje, nastopi izbranih zborov, na koncu pa dviganje festivalske zastave in skupno petje himne WCC- svetovnega zborovske prvenstva, kot so prireditev  organizatorji poimenovali. Naš zbor je nastopil s slovensko ljudsko pesmijo v priredbi Tadeje Vulc: Jaz bi rad cigajnar bil in znano Abbino Dancing queen, v priredbi Stefana Berglunda. Še nikoli v življenju nismo prepevali pred takšno množico gledalcev, bilo naj bi jih 7000, in poželi navdušene ovacije občinstva.

 

Popoldne smo opravili tonsko vajo v Umetniškem centru mesta Masan (Masan Art Centre), kjer smo zvečer nastopili na gala koncertu skupaj z zboroma iz Estonije in Indonezije. Dvorana, v kateri smo nastopali, je bila velika za približno 1000 gledalcev, a izredno akustična,saj se je z vsakega sedeža slišalo še tako tiho petje. Naš program, ki je obsegal ljudske pesmi, nekaj sakralne glasbe in na koncu uspešnice iz sveta zabavne glasbe, je bil zelo dobro sprejet.

 

Četrtkovo jutro nas je prvič v Koreji zbudilo sonce, nastopil je naš tekmovalni dan. Dopoldne smo posvetili vaji, ki je potekala kar v judo dvorani – na tatamiju.

 

Potem pa se je nenadoma korejska pravljica spremenila v nočno moro. Korejski organizatorji so se strašno bali, da bi se v Južni Koreji pojavil novi virus gripe H1N1, na letališču smo s podpisom formularjev morali potrditi, da nimamo simptomov prašičje gripe, vsako jutro pa so nam pri zajtrku pred vstopom v jedilnico pomerili še temperaturo. Tistim, ko so imeli temperaturo nad 38 stopinj celzija, so odvzeli kri. Med našimi pevkami na srečo ni bilo nobenega takega primera.

Med živahnim vrvežem v muzejski delavnici je vodič Barbaro in Primoža poklical stran in povedal, da so pri testih krvi odkrili primer prašičje gripe in da se moramo nemudoma vrniti v dom v Masanu. Tako je potem sledil dan in pol negotovosti, pomanjkljivih informacij in čepenja v študentskem domu, kamor so nas zaprli, da ne bi okužili kakšnega domačina. Dobili smo maske in prepoved zadrževanja v dvigalih in računalniški sobi, ki je bila za mnoge edini način komunikacije z domačimi v Sloveniji.

 

Grozilo nam je, da bomo v karanteni ostali do 17. 7. in tako zamudili svoj polet v domovino. Barbara in Primož sta v soboto dopoldne kot obsedena iskala kontakte na zunanjem ministrstvu in slovenski ambasadi v Tokiu, ker so korejski upravniki doma pod vplivom provincialnih oblasti zahtevali potrdilo slovenske vlade, da prevzema odgovornost za naše zdravje. S pomočjo staršev pevcev smo prišli do gospoda Mirana Čupkoviča Skenderja, slovenskega veleposlanika v Tokiu, ki je poslal pisno zagotovilo, da nas lahko izpustijo. Tako smo lahko sobotno popoldne preživeli v Changwonu, namesto v depresivnem ozračju Masanskega študentskega doma. Na avtobus pa smo čakali več kot dve uri, prvi voznik, ki je prišel, nas ni upal peljati, saj so dom že od petka oblegale korejske televizijske ekipe in po pripovedovanju našega vodiča zelo senzacionalistično poročale o dogodku. Izkazalo se je, da je skupaj za prašičjo gripo obolelo 13 Indonezijcev, od tega kar 10 v našem domu in 8 indonezijskih zborov je še zdaj v korejski karanteni.

 

Naši pevci so sicer skrbeli za higieno in so zdravi ter se dobro počutijo. Zaradi reakcije korejskih lokalnih oblasti (ker smo bili nesrečno nastanjeni v prav tem domu) pa so nam preprečili sodelovanje na tekmovanju v kategoriji ljudskih pesmi, na katerega smo se zelo zavzeto pripravljali vsaj pol leta. Tako se korejska pustolovščina ni končala kot bi si vsi skupaj želeli, smo pa na srečo prišli domov vsi čili in zdravi in si bomo potovanje za vselej zapomnili."

(B. K., foto: arhiv Gimazije Kranj)